Ko se učenje zares začne
Obstaja tiha zmota, v katero marsikdo nevede verjame in sicer, da je učenje nekaj, kar pripada otrokom in mladim, in da z leti ta potreba po znanju (ali pravica do njega) zbledi. Ampak učenje se ne konča z diplomo ali zadnjo službo. Pravzaprav imamo v zrelih letih priložnost, da naše učenje postane svobodnejše, bolj osebno, bolj smiselno. Ko se osvobodimo pritiska dosežkov, ocenjevanja in primerjanja, se odpre prostor za učenje, ki je vir notranje rasti. In prav to je eden izmed temeljev srečnega staranja: občutek, da še vedno rastemo, se razvijamo, odkrivamo. Ne za svet ampak zase.
Z leti se marsikaj v življenju spremeni – otroci odrastejo, delovne obveznosti se zaključijo, telo se začne odzivati drugače. Ena največjih sprememb pa je pogosto manj vidna: izguba struktur, ki so prej določale naš ritem, našo vlogo, naš občutek identitete. Prav zato je obdobje po upokojitvi za mnoge tako velik izziv. Vendar to ne pomeni, da je življenje manj polno – pomeni le, da potrebujemo nove načine, kako v njem najti smisel.
Učenje je eden od najboljših načinov, kako ohraniti občutek rasti in osebne vrednosti. Ne govorimo nujno o učenju iz knjig ali formalnem izobraževanju ampak gre za vsako novo izkušnjo, ki nas premakne, razširi naše razumevanje ali nas spodbudi k razmišljanju. Lahko je to nova ročna spretnost, raziskovanje zgodovine kraja, v katerem živimo, kuhanje jedi iz tuje kuhinje, pogovor v tujem jeziku ali pa razumevanje digitalnega sveta. Pomembno je, da ne vidimo znanja kot nekaj, kar je rezervirano za mlade, temveč kot nekaj, kar nam je dostopno vse življenje in z leti pravzaprav postane še globlje. Ker znamo opazovati povezave. Ker nas zanimajo vzroki. Ker želimo razumeti, ne le vedeti. Učenje nam vrača občutek kompetentnosti, samostojnosti in navsezadnje nadzora nad lastnim življenjem.
Mnogi šele v poznejših letih odkrijejo, da jih zanimajo stvari, za katere prej niso imeli časa. Ko ni več delovnih rokov, družinskih obveznosti in vsakdanjega hitenja, se lahko vprašajo: “Kaj me res zanima?” Radovednost ni rezervirana za otroke. Je drža, ki jo lahko ohranjamo celo življenje. Je znak odprtosti, vitalnosti in želje po stiku s svetom. In ravno občutek, da nas svet še vedno zanima, da smo z njim v odnosu, da se še vedno lahko nečesa naučimo, ne glede na leta, pomaga ohranjati dobro duševno zdravje. V psihologiji pravimo, da je to eden izmed pomembnih dejavnikov “psihološke prilagodljivosti”. Ljudje, ki tudi v starosti ostajajo radovedni, boljše prenašajo spremembe, redkeje doživljajo depresijo, lažje rešujejo težave in imajo večji občutek življenjskega zadovoljstva.
Učenje je tudi izrazito družben pojav. Velik del učenja namreč poteka v dialogu, v izmenjavi izkušenj, v primerjanju pogledov. In prav tu se skriva ena njegovih največjih moči: povezovanje. Za mnoge starejše ljudi postanejo socialni stiki s časom redkejši, še posebej po izgubi partnerja, upokojitvi ali preselitvi. V takih trenutkih lahko priložnosti za skupno učenje (npr. tečaj v knjižnici, ustvarjalna delavnica, pevski zbor, digitalna učilnica ali kar pogovor z vnukom) postanejo prostor, kjer znova začutijo pripadnost. Takšne izkušnje niso pomembne le zaradi vsebine, ki se jo naučimo, ampak zato, ker ustvarjajo občutek skupnosti. Učenje spodbuja pogovor. In pogovor je eden od temeljev človeške povezanosti. Ko se skupaj z drugimi nekaj učimo, se počutimo enakovredne, dejavne, prisotne. In to je ključnega pomena ne samo za dobro počutje, ampak tudi za ohranjanje kognitivnega zdravja. Raziskave kažejo, da imajo ljudje, ki se v starosti vključujejo v učne ali ustvarjalne skupnosti, boljši spomin, boljšo koncentracijo in večje zadovoljstvo z življenjem.
Staranje pogosto prinaša spremembe v načinu, kako vidimo sebe. Nekdaj pomembne vloge (kot so biti starš, zaposlena oseba, skrbnik ali aktivni član skupnosti) se spremenijo ali izzvenijo. To je lahko zelo negotov občutek, še posebej če smo se dolga leta istovetili prav s temi vlogami. Pogosto se pojavi vprašanje: kdo sem zdaj, ko nisem več to, kar sem bil? Učenje v zrelih letih je eden izmed najbolj naravnih načinov, kako si začnemo na novo ustvarjati podobo o sebi. Ko se nečesa novega naučimo, pa naj bo še tako preprosto, dobimo dokaz, da zmoremo. Da se še razvijamo. Da se še premikamo naprej. Znanje in nove izkušnje postanejo del našega novega jaza in to ne tistega, ki izgublja, ampak tistega, ki ustvarja. Nič ni bolj krepčilnega kot občutek, da si sposoben nekaj razumeti, ustvariti, povedati ali prenesti tudi takrat, ko je telo počasnejše ali ko svet okoli nas ni več tak, kot smo ga poznali.
Kje in kako začeti? Učenje v praksi
Ko govorimo o učenju v zrelih letih, pogosto naletimo na dve skrajnosti. Ena je občutek, da je za učenje že prepozno, da je preveč zahtevno, preveč novo, da si ne bomo nič zapomnili. Druga je prepričanje, da učenje pomeni sedenje za knjigo in težko razumevanje. Resnica je nekje vmes in je tudi precej prijaznejša. Učenje v starejšem obdobju je lahko lahkotno, radovedno, sproščeno. Lahko je samostojno ali v skupini. Lahko poteka na prostem, ob druženju, doma ali ob računalniku. Pomembno je le, da je povezano s tistim, kar nas zanima, veseli, izziva. Tukaj je nekaj primerov, ki so se izkazali kot posebej učinkoviti in dostopni:
- Medgeneracijsko učenje – stik z mlajšimi generacijami je odličen vir novega znanja. Bodisi ob učenju uporabe telefona, računalnika, bodisi v pogovoru o knjigah, zgodovini ali kulturi. Mlajši pridobijo modrost, starejši pa sodobno znanje, vsi pa pridobijo občutek bližine.
- Učne skupine v lokalni skupnosti – knjižnice, ljudske univerze, društva pogosto ponujajo brezplačne ali ugodne tečaje: od tujih jezikov, ročnih spretnosti, računalniške pismenosti, ustvarjalnega pisanja do zgodovine in umetnosti. Vse to niso le učne vsebine ampak prostori za srečevanje, pripadnost in sodelovanje.
- Učenje skozi življenje – tudi vrtnarjenje, kuhanje nove jedi, sestavljanje družinskega drevesa, učenje pesmi, raziskovanje domačih krajev ali branje knjig so oblike učenja. Ni nujno, da se učimo zato, da bi to znali razložiti naprej, včasih zadošča že, da se ob tem dobro počutimo.
- Prostovoljstvo – prostovoljno delo, posebej kadar vključuje prenos znanja, mentorstvo, vodenje dejavnosti, prinaša občutek smisla, hkrati pa omogoča učenje skozi interakcijo. Zavod Rast Ruše npr. vključuje tudi starejše kot prostovoljce, ki z deljenjem svojih izkušenj sami rastejo naprej.
Starost kot novo poglavje
Zrelo obdobje življenja torej ne prinaša konca učenja. Učenje je lahko celo njegov najlepši del. Ko ne učimo več zato, da bi nas ocenjevali, ampak zato, ker nas nekaj res zanima. Ko ne gre več za tekmo s časom, ampak za stik s samim seboj. Ko ne iščemo priznanja, ampak smisel. Učenje v poznejših letih ni dokaz, da še vedno »zmoremo«, temveč potrditev, da še vedno rastemo. Daje nam nove misli, nova vprašanja in nova doživetja ter z njimi bogati naš vsakdan. Pomaga nam ohranjati mentalno vitalnost, graditi odnose, oblikovati pozitivno samopodobo in preživeti dneve z občutkom, da nekaj ustvarjamo.
Na Zavodu Rast Ruše spodbujamo aktivno staranje in iščemo načine, kako naj vsak posameznik najde svojo pot do notranje rasti in boljšega počutja. Če vas je ta tema nagovorila, vas vabimo, da nas spremljate, sodelujete ali se nam pridružite kot prostovoljci. S skupnimi močmi ustvarjamo prostor, kjer rast ni pogojena z mladostjo, ampak z odprtostjo in voljo do življenja.
Tanja Kodrič