Starejši pogosto pravijo, da ne potrebujejo ničesar. Takšne izjave lahko na prvi pogled zvenijo kot izraz skromnosti, miru ali zadovoljstva. A pod površjem se nemalokrat skriva nekaj drugega: strah, sram ali globoko zakoreninjeno prepričanje, da svojih želja sploh ne smejo imeti. Po letih prilagajanja, izgube moči, življenjskih vlog in občutka, da so vse bolj potisnjeni na rob, želje pogosto potihnejo. Toda tišina ne pomeni vedno notranjega miru. Lahko pomeni tudi, da si posameznik ne upa več želeti, ker se boji, da bo ostal preslišan ali zavrnjen.
V ozadju je pogosto dolgoletna izkušnja življenja, v kateri so bile lastne potrebe pogosto odrinjene. Mnogi so bili vzgojeni v duhu potrpežljivosti, skromnosti in samoomejevanja. Posebej v starejši generaciji je zakoreninjeno prepričanje, da je treba stisniti zobe, da je razkošje namenjeno drugim in da je pomembno, da ne obremenjujemo okolice. Izražanju potreb in želja se tako s časom pogosto odpovejo ne zato, ker jih ne bi imeli, temveč zato, ker jih ne želijo vsiljevati ali ker so obupali nad slišanostjo. Občutek, da si ne zaslužiš več, se tako neopazno naseli v vsakdan. Nekateri se umaknejo, ker jih je strah, da bodo označeni za tečne, zahtevne ali nepotrebne. Drugi so preprosto čustveno izčrpani po letih skrbi za druge, reševanja težav in nenehne prilagoditve.
Ko človek v sebi potlači stik z željami, lahko to vodi v stanje, ko človek ne verjame več, da sme želeti. Gre za izgubo notranjega prostora, kjer bi želje lahko sploh vzniknile. V takšnem stanju se potreba po bližini, toplini, pozornosti, sproščenosti ali novem doživetju sicer še vedno pojavi, a ostane neizražena. Ne zato, ker bi izginila, temveč zato, ker se posameznik vanjo ne upa več zazreti.
Zanikanje želja tako pogosto ni izraz moči ali spokojnosti, temveč tiha bolečina, ki se preobleče v navidezno ravnodušnost. V vsakdanjih dejanjih to vidimo kot odpoved vabilom, kot zavrnitev pomoči, kot odklonitev stvari, ki so bile nekoč v veselje. Vse to pogosto ni izraz pristne izbire, temveč obrambni mehanizem, ki naj bi posameznika zaščitil pred novo zavrnitvijo ali občtutkom nepomembnosti.
Ko želimo pomagati starejšemu človeku, ki pravi, da ničesar ne potrebuje, se hitro ujamemo v skušnjavo, da bi ga prepričali v nasprotno. A takšen pristop pogosto okrepi njegov občutek, da ni slišan. Namesto tega lahko veliko več dosežemo, če preprosto poslušamo. Da smo navzoči in spoštljivi, da potrpežljivo ostajamo blizu tudi, ko nas nekdo zavrne. Morda želja danes še ne bo izražena, toda z varnim prostorom se lahko v prihodnje prikrade na plan.
Pogosto pomagajo tudi drobni, konkretni trenutki. Ko nekomu ne rečemo: “Peljali te bomo na prireditev,” temveč: “V soboto bo nekaj zanimivega v parku, če boš želel iti, lahko greva skupaj.” Ali ko nekomu samo omenimo, da smo danes pomislili nanj, da smo si ga predstavljali na nekem dogodku, in s tem spodbudimo misel, da je še vedno vključen v naš miselni svet. To niso ukazi ali navodila, temveč povabila. Takšna, ki pustijo prostor za svobodno izbiro.
Veliko starejših je nevidno prisotnih v naših krajih. Živijo v stanovanju nad nami, na koncu vasi, v samoti mesta. Ne prosijo, ne kličejo, ne udeležujejo se dogodkov, ne sprašujejo po informacijah, pogosto niti ne vedo, kaj jim pripada. Ne zato, ker ne bi želeli, temveč zato, ker ne verjamejo, da so zares zaželeni. Ali pa ker so preprosto izgubili zaupanje, da bi kdo njihov glas slišal. In tu imamo pomembno vlogo mi vsi. Ne le kot strokovnjaki ali prostovoljci, temveč kot sosedje, znanci, mimoidoči. Morda lahko komu omenimo dogodek, napišemo kontakt zavoda, ponudimo spremstvo, spomnimo, da obstaja možnost. Morda bomo tisti, ki bomo pomagali, da se prebudi želja, ki je dolgo spala.
Na Zavodu Rast Ruše verjamemo, da ima vsak človek pravico do dostojnega staranja in povezanosti v družbi. Nudimo informacije o pomoči na domu, svetovanje, družabništvo in podporo pri iskanju socialnih pravic. A najpomembneje je, da vsakogar sprejemamo z zavestjo, da njegove potrebe niso ničevredne ali prepozne, temveč žive in vredne.
Prostor, kjer je dovoljena želja, je prostor, kjer življenje znova zadiha. Morda ne glasno, a z vsakim majhnim korakom bolj prisotno in bolj polno.
Tanja Kodrič