V poznejšem življenjskem obdobju se številni znajdejo v svetu, ki postaja čedalje manj predvidljiv. Odnosi se spreminjajo, vloge bledijo, telo postavlja nove meje… V takšnem okolju lahko rutina deluje kot notranji kompas, ki posameznika usmerja skozi dan. Pogosto jo podcenjujemo, ker jo povezujemo s ponavljanjem, dolgočasjem ali celo s stagnacijo. A rutina ni le zaporedje navad, ampak je strukturirana oblika vedenja, ki omogoča varnost in predvidljivost. Z leti lahko pride do vrste nepričakovanih ali neželenih dogodkov. Vse te situacije lahko močno vplivajo na posameznikov vsakdan. Če uspemo ob tem vseeno ohraniti svojo rutino, ali pa vzpostaviti novo, se bomo hitreje uspešno znašli tudi v novih okoliščinah. Posamezniki, ki ohranijo strukturo dneva, redne stike in rituale, namreč lažje ohranjajo občutek smisla, orientacijo v času in manj pogosto doživljajo občutke izgubljenosti ali brezciljnosti.
Ritem in ponavljanje določenih dnevnih vzorcev omogoča stabilno delovanje kognitivnih sistemov. Naši možgani obožujejo vzorce, saj jim omogočajo, da energijo usmerijo tja, kjer je res potrebna. Ko opravilo postane rutinsko, se vključi sistem avtomatizacije, kar zmanjšuje kognitivno obremenitev. To pomeni, da možgani lahko namenijo več pozornosti spremembam, ki zahtevajo več energije in prilagoditev. V poznejših letih, ko se kognitivne rezerve pogosto zmanjšujejo, lahko ravno rutina preprečuje preobremenitev. Povezana je tudi z občutkom obvladovanja okolja, z notranjo kontrolo in s predvidljivostjo, kar zmanjšuje tesnobo.
Pomembno je poudariti, da rutina ne izključuje spontanosti, kreativnosti in fleksibilnosti. Ravno nasprotno, pogosto jih celo omogoča. Gre za odnos med stalnostjo in spremembo. Posamezniki, ki imajo določene stalne dogodke v dnevu, se pogosto lažje prilagodijo spremembam. Gre za majhne navade, kot so vstajanje in zajtrk ob isti uri, branje časopisa, gledanje priljubljene oddaje, pogovor s prijateljem ali družinskim članom ipd. Rutina ne pomeni nujno vedno enakega dneva. Gre bolj za občutek ritma in notranje urejenosti. Nekdo ima lahko zelo raznolike dneve, a vseeno ohranja določeno strukturo, ki mu daje občutek kontinuitete. Posameznik lažje prenese nepredvidljivost, ker se lahko vedno znova vrača k nečemu poznanemu. To znižuje stres in omogoča ohranjanje občutka nadzora, kompetentnosti ter identitete. Pomembno je tudi, da je rutina v skladu s posameznikom in izhaja iz njegovih vrednot, preferenc in življenjskega sloga. Rutina, ki je vsiljena od zunaj, nima iste moči kot tista, ki jo posameznik oblikuje sam.
Pomembno pa je, da rutina ni stvar popolne doslednosti ali rigidnosti, ampak prilagodljive kontinuitete. Do rigidnosti pride kadar ista struktura obstoječih vzorcev postane mehanizem za izogibanje vsakršnemu odstopanju in sprememba sproži pretiran fiziološki in čustven odziv. Vsako odstopanje je zaznano kot grožnja, ne kot nevtralna sprememba. V takem primeru rutina posamezniku ne predstavlja podpore, ampak nadomestek sposobnosti prilagajanja, kjer njegov sistem brez popolnega ponavljanja pomeni izgubo varnosti. Razlika med obema ni zunanja (vedenje) ampak notranja. Rutina je lahka, tekoča, podpira funkcioniranje; rigidnost pa je napeta, krhka in omejuje normalno funkcioniranje. Ni pomembno, da je vsak trenutek natančno načrtovan, pomembno je, da lahko ohranjene sposobnosti delujejo stabilno in da okolje ne zahteva več pozornosti ali odločanja, kot je potrebno. S tem se zmanjša notranja napetost, ublaži se nihanje živčnega sistema, ohranja se občutek varnosti.
V praksi se pomen rutine najpogosteje pokaže tam, kjer se začne izgubljati. Pri osebah z demenco ali kognitivnim upadom lahko opazimo, kako pomembna je za orientacijo in funkcionalno samostojnost. Ko oseba še vedno ve kdaj in kako si skuhati čaj, je to znak ohranjenega notranjega reda. Ko pa izgubi ta zaporedja, ko na primer ne ve več, v katero omaro poseči za skodelico, takrat pogosto pride do povečane zmedenosti in tesnobe. Ravno zato je ohranjanje rutine eden ključnih pristopov v podpori osebam s kognitivnim upadom. Z ustaljenimi vzorci, s podporo in razumevanjem jim pomagamo ohranjati orientacijo in samostojnost. Vendar pa rutina ni pomembna le pri že izraženih kognitivnih težavah. Pomembna je tudi kot del preventivnih dejavnosti za krepitev kognitivne odpornosti. Tako imenovana kognitivna rezerva je pojem, ki opisuje sposobnost možganov, da se spopadajo z napori, poškodbami ali boleznijo. Večja kot je kognitivna rezerva, bolj se lahko možgani prilagajajo spremembam in ohranjajo delovanje tudi ob določeni stopnji upada. Redna kognitivna aktivnost, socialni stiki in rutina, so pomembni gradniki te rezerve.
Ko govorimo o starejših, se pogosto pojavi tudi vprašanje izgube smisla. Rutina ni odgovor na to vprašanje, a pogosto predstavlja pomembno osnovo, iz katere lahko posameznik znova najde smisel. Še posebej pri tistih, ki so doživeli veliko izgub, lahko rutina deluje kot nekakšno sidro. Prav uvedba osnovne rutine zelo pogosto vodi v izboljšanje razpoloženja, saj omogoča občutek vpetosti v lastno in socialno življenje. Dan dobi obliko in ritem, življenje neko strukturo. V skupnostih, kjer je poudarek na aktivnem staranju, se vedno znova poudarja pomen vsakodnevnih struktur. Skupinske dejavnosti, redni dogodki in urniki nimajo le organizacijskega pomena, ampak delujejo tudi kot psihološka podpora. V ustanovah za starejše, kjer ni jasnega reda, je pogosteje prisotna zmeda, brezvoljnost in upad funkcionalnosti. Tam, kjer obstaja ritem, ljudje lažje ohranjajo samopodobo in občutek, da so del skupnosti.
Samostojnost v poznejših obdobjih življenja redko temelji na moči, fizični vzdržljivosti ali ostri kogniciji. Temelji na predvidljivem zaporedju dejanj, ki omogoča, da posameznik obvladuje svoj dan, ne da bi se pri tem izčrpal. Rutina torej ne poveča zmogljivosti možganov, ampak zmanjša kognitivne ovire, zaradi katerih bi njegove sposobnosti sicer hitreje popuščale. Ko je dnevni ritem stabilen, se zmanjša obremenitev iskanja informacij, ki jih je težko priklicati (kje so stvari, kaj sledi, kaj je danes drugače ipd.). To pa pomeni tudi manj napak, frustracije in občutka nemoči. Ko so opravila v predvidljivem zaporedju, je pozornost usmerjena samo tja, kjer je res potrebna. Možgani ne izgubljajo energije za stalno preverjanje, dejanja postanejo natančnejša in odločanje bolj konsistentno. Ko uspešno upravljamo svoj dan, ohranjamo tudi subjektivni občutek funkcionalnosti in sposobnosti.
Ko skrbimo za starejše (kot družinski člani, prostovoljci ali strokovnjaki), je pomembno, da jim pomagamo ohraniti ali znova vzpostaviti rutino. Ne zato, da bi jih zaposlili, ampak zato, da jim pomagamo ohraniti občutek samega sebe. Stabilnost (ne popolnost) je tisto, kar ohranja kvaliteto vsakdanjega življenja tudi v poznejšem obdobju življenja.
Tanja Kodrič