Nismo ustvarjeni za samoto: kako prepoznati in ublažiti osamljenost
Osamljenost je ena izmed največjih, a pogosto spregledanih težav sodobne družbe. Čeprav smo danes po zaslugi tehnologij in družbenih omrežij bolj povezani kot kadarkoli prej, vse več ljudi poroča o občutku globoke osamljenosti in odtujenosti. Ta občutek lahko doživimo ne glede na starost, družbeni status ali število ljudi okoli nas. Vzroki so različni: sodoben način življenja, kjer je poudarek na individualizmu, selitve, preobremenjenost z delom, digitalizacija, zaradi katere se osebni stiki vse bolj zmanjšujejo. Starejši ljudje so še posebej ranljiva skupina, saj se pogosto soočajo z izgubo partnerjev, prijateljev, upokojitvijo in manjšimi možnostmi za vsakodnevne socialne interakcije.
Osamljenost ni vedno povezana s tem, da smo fizično sami, saj smo lahko obkroženi z ljudmi, pa kljub temu čutimo praznino in nerazumljenost. Pomembno je razumeti, da osamljenost ni zgolj neprijeten občutek, temveč ima lahko resne posledice na telesno in duševno zdravje. Dolgotrajna osamljenost povečuje tveganje za depresijo, anksioznost, srčno-žilne bolezni in celo pospešuje kognitivni upad. Nekateri znanstveniki jo primerjajo celo s kajenjem ali debelostjo. Dobra novica pa je, da osamljenost ni nekaj, s čimer se moramo sprijazniti. Obstajajo konkretni koraki, ki jih lahko naredimo, da izboljšamo svoje socialne stike, poiščemo podporo in zgradimo kakovostnejše odnose. V nadaljevanju bomo raziskali, kako osamljenost vpliva na naše zdravje, zakaj je še posebej pogosta v zrelih letih in kako se ji lahko učinkovito zoperstavimo.
Samota, osamljenost in zdravje: kaj pravi znanost?
Pomembno je poudariti, da ni nujno, da vsi ljudje potrebujejo enako količino socialnih interakcij. Potrebno je razlikovati tudi med samoto in osamljenostjo. Mnogi ljudje uživajo v trenutkih samote, ko lahko berejo, razmišljajo ali se posvetijo svojim hobijem. V takšnih primerih je samota zavestna in zdrava izbira, saj jo doživljamo kot nekaj prijetnega in jo uporabimo za regeneracijo. Osamljenost pa predstavlja neprijetno čustveno stanje oziroma boleč občutek pomanjkanja povezave z drugimi. Do osamljenosti torej pride, kadar se počutimo izolirani, zapuščeni in si želimo več socialnih stikov, a jih ne moremo vzpostaviti ali vzdrževati.Gre torej za dve zelo različni izkušnji.
- Psihološke posledice osamljenosti
Osamljenost pogosto vodi v depresijo, anksioznost in občutek nizke lastne vrednosti. Ljudje, ki se dlje časa počutijo osamljene, pogosto razvijejo prepričanje, da niso pomembni za nikogar, da jih nihče ne razume ali da celo niso vredni socialnih stikov. Oseba zaradi negativnih misli začne zavračati druženje ali postane manj dostopna za druge, kar še dodatno poglobi osamljenost. Ena od največjih nevarnosti dolgotrajne osamljenosti je kognitivni upad. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki živijo sami in imajo malo socialnih interakcij, hitreje razvijajo simptome demence. Redni socialni stiki pa po drugi strani spodbujajo miselno aktivnost, pomnjenje in reševanje problemov, kar ohranja kognitivne sposobnosti.
- Fizične posledice osamljenosti
Osamljenost vpliva tudi na telo. Dolgotrajna socialna izolacija poveča raven stresnega hormona kortizola, ki povzroča kronično vnetje v telesu. To lahko vodi do povišanega krvnega tlaka in večjega tveganja za srčno-žilne bolezni, vključno z možgansko kapjo. Prav tako lahko pride do slabšega delovanja imunskega sistema, zaradi česar so osamljeni ljudje bolj dovzetni za okužbe. Osamljeni ljudje tudi počasneje okrevajo po boleznih ali operacijah in doživljajo večjo stopnjo bolečin. Zakaj pride do tega? Ko smo socialno izolirani, naši možgani preidejo v stanje visoke budnosti, kot bi bili v nevarnosti. Evolucijsko gledano je bil občutek pripadnosti skupini ključen za preživetje, saj so bili v preteklosti ljudje za hrano, varnost in podporo odvisni od skupnosti. Če je posameznik ostal sam, je bil bolj izpostavljen nevarnostim. Čeprav danes ne potrebujemo plemena za fizično preživetje, naši možgani še vedno delujejo na podoben način, socialna izolacija namreč sproži stresne reakcije, ki dolgoročno škodujejo zdravju.
Osamljenost torej ni samo čustveno stanje, ampak resen dejavnik tveganja za duševno in telesno zdravje. Zato je pomembno, da jo pravočasno prepoznamo in poiščemo načine, kako jo zmanjšati.
Zakaj so starejši še posebej ranljivi?
Osamljenost lahko prizadene vsakogar, vendar so starejši odrasli ena izmed najbolj ogroženih skupin. Medtem ko imajo mlajši ljudje običajno več možnosti za socialne interakcije v šoli, službi ali pri hobijih, lahko starejši z leti izgubijo ključne povezave, ki so jih prej imeli v svojem življenju. Razlogov za to je več, nekateri so neizogibni, drugi pa so posledica sodobnega načina življenja.
Eden najpogostejših razlogov za osamljenost v starosti je smrt bližnjih oseb. Ko izgubimo partnerja, s katerim smo delili vsakdan, ali prijatelje, ki so nas spremljali skozi življenje, lahko občutek osamljenosti postane še bolj izrazit. V starosti se krog prijateljev naravno manjša, kar pomeni, da je treba aktivno iskati nove priložnosti za povezovanje. Poleg tega umrejo tudi vrstniki, s katerimi so starejši delili skupne spomine in ko se to zgodi, se lahko počutijo, kot da izgubljajo del svoje identitete. Pomemben del socialnega življenja so tudi redne interakcije z delovnimi kolegi, ki se ob upokojitvi izgubijo. Če posameznik ob upokojitvi nima drugih družabnih aktivnosti, lahko hitro pride do osamljenosti. Delo ni le vir dohodka, ampak tudi prostor za druženje, izmenjavo mnenj in občutek pripadnosti. Nekateri upokojenci si najdejo nove hobije in dejavnosti, ki jih zaposlijo, drugi pa ne vedo, kam se vključiti, in ostanejo osamljeni doma. S staranjem se pogosto pojavijo tudi zdravstvene težave, bolečine v sklepih, težave z ravnotežjem in manjša gibljivost, kar lahko oteži obiskovanje prijateljev, udeležbo na dogodkih ali celo odhod v trgovino. Oseba, ki je v mladosti na primer rada hodila na izlete ali se družila v lokalnem društvu, se lahko zaradi zdravstvenih težav začne umikati in izgubi te socialne stike. Eden od razlogov za osamljenost pri starejših je tudi odselitev otrok in pomanjkanje obiskov družine. V preteklosti so različne generacije živele skupaj ali vsaj blizu ena drugi, danes pa otroci in vnuki pogosto živijo daleč stran, včasih celo v drugih državah. Mlajše generacije imajo hitrejši življenjski tempo, veliko obveznosti in pogosto premalo časa za obiskovanje starejših. Starejši ljudje pa si želijo preživeti več časa z družino, vendar ne želijo biti vsiljivi in ne upajo vedno prositi za obisk ali druženje. Pomembno je, da se zavedamo, da tudi če je starejši človek obkrožen z družinskimi člani, to ne pomeni nujno, da se ne počuti osamljenega. Če ni pristne povezanosti, lahko oseba kljub fizični prisotnosti drugih doživlja močno osamljenost.
Kako prepoznati osamljenost pri sebi in drugih?
Osamljenost ni vedno očitna. Ljudje, ki jo doživljajo, se pogosto ne želijo pritoževati ali priznati, da se počutijo osamljene. Včasih tega ne priznajo niti sami sebi. Zato je pomembno, da znamo prepoznati znake osamljenosti, tako pri sebi kot pri drugih, in pravočasno ukrepati. Osamljeni ljudje na primer pogosto doživljajo občutek praznine, tudi če so obdani z drugimi. Morda imajo občutek, da jih nihče ne razume ali da ne sodijo nikamor. Ta občutek lahko vodi v apatijo in izgubo zanimanja za aktivnosti, ki so jih prej veselile. Pogosto se začnejo umikati iz družbe, zavračati povabila in izgubljati stike s prijatelji. Osamljenost lahko povzroči tudi spremembe v razpoloženju. Oseba se lahko počuti potrto, brez energije ali pa postane bolj razdražljiva in nepotrpežljiva. Osamljeni ljudje imajo pogosto motnje spanja, saj občutek osamljenosti sproža stres in anksioznost. Lahko se zbujajo sredi noči, težko zaspijo ali pa spijo preveč. Ko ljudje nimajo dovolj pristnih socialnih stikov, pogosto iščejo nadomestke, ki jim pomagajo zapolniti praznino, kot so pretirano gledanje televizije, povečano nakupovanje, čezmerno prehranjevanje, iskanje pozornosti prek konfliktov ali pritoževanja. Osamljenost je pogosto prikrita, zato je ključno, da znamo prepoznati njene znake in poiščemo načine, kako sebi ali drugim pomagati ponovno vzpostaviti občutek povezanosti.
Strategije za premagovanje osamljenosti
Obstaja veliko načinov, kako lahko zmanjšamo osamljenost in zgradimo bolj kakovostne socialne odnose. Včasih je potreben le majhen korak, ki sproži pozitivno spremembo. Pomembno je razumeti, da osamljenost ne izgine sama od sebe, ampak moramo aktivno ukrepati. Pristop k premagovanju osamljenosti lahko razdelimo v več strategij: notranje spremembe, aktivni pristop, tehnološke rešitve, gradnja globljih odnosov in delo na sebi.
Osamljenost pogosto povzroči začaran krog – ko se človek počuti izoliranega, se pogosto zapre vase in začne verjeti, da ga drugi ne potrebujejo ali ne želijo v svoji bližini. Ta prepričanja lahko preprečujejo iskanje novih povezav. Osamljenost pogosto temelji na negativnih vzorcih mišljenja, zato je prvi korak, da si priznamo, da nismo sami v tem občutku in da obstajajo načini za izboljšanje situacije. V takšnem primeru je pomembno, da spremenimo način razmišljanja in namesto, da verjamemo mislim, ki nam pravijo, da nas nihče ne potrebuje ali razume in da smo prestari za sklepanja novih prijateljstev, poskusimo pomisliti, da morda pa obstajajo ljudje, ki bi nas radi spoznali, morda imajo celo podobno izkušnjo kot mi in se bomo z njimi lažje povezali.
Če želimo premagati osamljenost, je pomembno, da se aktivno vključimo v družabne situacije, tudi če se nam sprva zdi neprijetno. Včasih je najtežji prav prvi korak, a prav ta prinaša največ sprememb. Pridružite se organizacijam ali skupinam (na primer društvom, bralnim krožkom, športnim ali umetniškim delavnicam), obnovite stare stike (pokličite prijatelja, ki ga že dolgo niste slišali ali obiščite sorodnika), bodite odprti za nove pogovore (včasih se prijateljstvo začne z majhnim pogovorom v trgovini ali na avtobusu), vključite se v prostovoljstvo (pomagati drugim je eden najboljših načinov za premagovanje osamljenosti, saj hkrati pridobimo smisel in nova poznanstva).
V današnjem času tehnologija omogoča ohranjanje stikov tudi takrat, ko fizično druženje ni mogoče. Mnogi starejši se tehnologije izogibajo, vendar lahko prinaša ogromno koristi pri zmanjševanju osamljenosti. Tehnologija ne more nadomestiti osebnih stikov, lahko pa jih dopolni in omogoči več priložnosti za povezovanje. Mnogi centri, zavodi ali društva ponujajo tečaje, kjer se starejši lahko naučijo osnov uporabe pametnega telefona ali računalnika in tako ostanejo povezani z družino ali s prijatelji, ki so se preselili.
Včasih ni težava v tem, da nimamo nikogar okoli sebe, temveč da so naši odnosi površinski in ne zadovoljujejo potrebe po globlji povezanosti. Namesto da stremimo k večji količini socialnih stikov, se raje osredotočimo na kakovost odnosov, ki jih že imamo, in jih poglobimo. Če se počutite osamljene, bodite iskreni o svojih občutkih in povejte to bližnjim. Morda si s katerim od prijateljev zastavite cilj za redno tedensko ali mesečno srečevanje.
Včasih osamljenost izhaja iz pomanjkanja občutka smisla, torej občutka, da nimamo več svoje vloge v družbi ali da nismo pomembni za nikogar. Kako najti nov smisel? Razvijajte nove interese in hobije (ustvarjanje, vrtnarjenje, pisanje, glasba ali druge dejavnosti lahko prinesejo občutek izpolnjenosti), pomagajte drugim (prostovoljstvo in pomoč v skupnosti krepita občutek koristnosti in pripadnosti), postavljajte si majhne cilje (na primer, da se naučite nekaj novega ali pomagate nekomu vsak dan). Občutek pripadnosti in smisel v življenju ne prihajata vedno od drugih, pogosto ju moramo najti ali ustvariti sami.
Osamljenost ni nekaj, s čimer se moramo sprijazniti
Osamljenost je lahko neprijetna, boleča in izčrpavajoča izkušnja, vendar to ne pomeni, da smo nanjo obsojeni. Čeprav se včasih zdi, da nimamo nadzora nad okoliščinami, ki so nas pripeljale v osamljenost, imamo vedno možnost, da naredimo prvi korak proti spremembi. Ključno je, da ne čakamo pasivno, da nas nekdo opazi ali povabi v družbo, temveč da sami prevzamemo pobudo in začnemo graditi mostove do drugih. Pomembno je razumeti, da osamljenost ne pomeni, da z nami nekaj ni v redu, temveč da smo ljudje socialna bitja, ki potrebujemo povezanost in pripadnost. Včasih že majhna sprememba, kot je preprosta prijazna beseda, nasmeh ali telefonski klic, lahko naredi veliko razliko in odpre vrata novim odnosom. Če se počutite osamljene, si dovolite narediti prvi korak. Ne glede na to, ali gre za pridružitev skupini, obnovitev starih stikov ali preprosto pogovor z znancem v trgovini, vsaka interakcija šteje. Če poznate nekoga, ki se morda počuti osamljenega, pa mu lahko s preprosto gesto pokažete, da ni sam. Poskusite v prihodnjem tednu narediti vsaj en korak proti večji socialni povezanosti in pokličite starega prijatelja, pridružite se dejavnosti ali spregovorite z nekom, ki ga že dolgo niste videli.
Na Zavodu Rast Ruše smo se odločili, da bomo osamljenosti namenili več pozornosti. Redno organiziramo srečanja, delavnice in programe, kjer se lahko povežete z drugimi, pridobite nove izkušnje in najdete podporo. Tudi če poznate koga, ki živi sam in se ne vključuje v družbo, ga povabite, da se nam pridruži. Skupaj lahko ustvarimo bolj povezano skupnost.
Tanja Kodrič