Proti koncu preteklega leta je umrl moj dedi Jakob Cehner. Bilo mi je zelo hudo saj kljub njegovi bolezni nisem bil pripravljen na to. Tolažijo me spomini na čas, ki sva ga preživela skupaj.
Že kot majhen sem s svojo starejšo sestro skoraj vsak vikend preživel z njim in babico v Logu. Poleg velike hiše je prostoren vrt z gospodarskim poslopjem, ki ponuja veliko možnosti za raziskovanje. V hiši je tudi podstrešje in tam so bile shranjene starine, ki jih je dedek zbiral že od mladih let. Pogosto mi jih je razkazoval in razlagal čemu so bile namenjene. Bilo je zanimivo, čeprav niti vsega nisem razumel. Ne znam našteti vsega kar sem lahko videl, zato naj raje govorijo slike, ki jih prilagam.
Sedaj se bližam šestnajstemu letu in začenjam razumeti vrednost te zbirateljske ljubezni. Z zbiranjem starin se ohranja spomin na našo dediščino. Vsak predmet ima svojo zgodbo in dedek mi jih povedal nešteto. Čutila se je ljubezen in želja po ohranitvi spomina na to, kako so ljudje včasih živeli in kakšne predmete so uporabljali v vsakdanjem življenju.
Podstrešje seveda ni bilo dovolj prostorno za vse, kar je skozi leta zbral. Stari vozovi, plugi in drugi kmetijski pripomočki so našli svoj prostor v gospodarskem poslopju in njegovi okolici. Tam si je uredil delavnico v kateri je lahko vse te predmete tudi popravljal. Poleg starega orodja je imel tudi sodobne stroje in lahko sva skupaj ustvarjala.
»Miha, pridi, mi boš pomagal malo pospraviti«, je večkrat dejal. Z njim res ni bilo nikoli dolgčas.
Ko je zbolel, je bila skrb za ohranitev starin še večja. Večkrat je povedal, da si želi te, zanj dragocene predmete predati nekomu, ki bo zanje skrbel in jih ohranjal. To je uredil brez težav, saj imajo v občini Ruše veliko posluha za te stvari. Skupaj z Javnim zavodom Rast Ruše bodo poskrbeli, da se bo veliko predmetov iz njegove zbirke ohranilo in tako bo ostal spomin nanj tudi po tej poti.
Zelo sem jim hvaležen.
Miha Cehner, maj 2022
