Skoraj vsak se je že znašel v situaciji, ko je imel občutek, da mu je um ponagajal. Da je beseda obstala »na koncu jezika« ali pa se nam je neka naloga izgledala preprosta, a je vseeno povzročila zmedo. V trenutku, ko je bilo treba nekaj povedati, pokazati ali razložiti, je misel obstala. V zrelejših letih so ti trenutki pogosto bolj obremenjujoči, saj se hitro pojavi dvom in vprašanje ali nam je um peša.
A zelo pogosto to, kar doživljamo, ni nujno znak upada, ampak preobremenjenosti. Naš um mora namreč ves čas izbirati med tem kaj je pomembno in kaj lahko spregledamo.
Ko je dražljajev veliko (hrup, časovni pritisk, več pravil hkrati, strah pred napako) je lahko obremenitev v tistem trenutku previsoka. Zo ne pomeni, da nečesa ne znamo ali ne zmoremo. Podobno kot kadar nosimo pretežko fizično breme, to še ne pomeni, da sploh nimamo moči. Pomeni le, da bi potrebovali drugačen prijem ali več časa.
Zakaj imamo občutek, da nam um nagaja ravno takrat, ko je pomembno? Veliko ljudi opazi, da jim doma gre, pred drugimi ali na testu pa ne. Razlog pogosto ni v znanju, ampak v pritisku. Ko se pojavi občutek ocenjevanja, strah, da bomo naredili napako ali časovna omejitev, se pozornost zoži. Um se začne ukvarjati sam s sabo (Ali delam prav? Kaj bodo rekli drugi? Kaj če se zmotim?) in v takem stanju dostop do informacij ni več enak. To ni okvara spomina, ampak moten priklic. Znanje je tam, a pot do njega je začasno zablokirana. Včasih pomaga že to, da nalogo razdelimo na več manjših korakov ali si damo več časa. Razlika ni v sposobnosti, ampak v okolju. Veliko ljudi ima občutek, da jim um nagaja, v resnici pa potrebujejo le drugačne pogoje.
Znanje in sposobnost priklica nista isto. Nekdo lahko zelo dobro razume nalogo, temo, navodilo, a je v stresu in ima težavo pri izvršitvi. To se pogosto dogaja pri testih, uradnih postopkih ali v novih situacijah. Če tega ne razumemo, lahko naredimo napačen zaključek. V resnici pa gre za razkorak med tem, kar znamo, in tem, kar lahko pokažemo v določenem trenutku. Zato se veliko ljudi začne umikati. Ne zato, ker ne bi zmogli, ampak ker jih je strah ponovne izkušnje neuspeha.
V zrelejših letih napake pogosto doživljamo bolj osebno. Kot da povedo nekaj o naši vrednosti. A napaka zelo pogosto pove da smo bili utrujeni, preobremenjeni ali pod pritiskom. Ko napake razumemo kot informacijo, ne kot dokaz, se odnos do lastnega uma spremeni. Pojavi se več potrpežljivosti in manj samokritike. In prav to je pogoj, da lahko spet poskusimo in uspemo.
Kogntiivni trening
Kognitivne vaje niso namenjene temu, da bi dokazovali kako pametni smo. Namenjene so temu, da vadimo delovanje brez časovnega pritiska, se učimo prepoznavati, kdaj smo preobremjeni in oredvsem, da razvijamo strategije, ki nam pomagajo v vsakdanjem življenju. S treningom ne “popravljamo” uma. Učimo se delati z njim, takšnim, kot je danes.
Občutek, da nam um nagaja, je pogosto znak, da od sebe pričakujemo preveč v neugodnih pogojih. Ko si dovolimo več časa, jasnejša pravila in manj strahu pred napako, se pokaže, da naš um še vedno zna in zmore. Ne slabše, le drugače.
Če se tudi vi kdaj znajdete v situaciji, ko imate občutek, da vam misli ne sledijo, ali pa bi radi bolje razumeli, kako vaš um deluje danes, ste vabljeni na kognitivne delavnice Aktivni um v Zavodu Rast Ruše. Delavnice potekajo v varnem, podporno naravnanem okolju, brez tekmovanja in brez pritiska. Namenjene so razumevanju, učenju strategij in krepitvi samozavesti pri miselnih izzivih.
Tanja Kodrič