Galerija se nahaja v zgornjih prostorih Doma kulture Ruše, Falska cesta 24.
V galeriji je bila muzejska zbirka Miroslav Vovšek, Retrospektiva njegove poti, v letu 2023 pa je bila otvoritev nove muzejske zbirke Glazerjev rod.
Miroslav Vovšek, Retrospektiva njegove poti
Miroslav Vovšek, veterinar, pedagoški delavec, kipar in slikar se je rodil 5. julija 1926 v Spodnjih Poljčanah očetu Konradu, upokojenemu železničarju, in materi Mariji, ki je vodila gostilno Pri Fijavžu. Otroška leta, ki jih je preživljal na mali kmetiji s podeželsko krčmo ob Dravinji pod zelenim Bočem, so bila pestra, polna doživetij: od paše živine na travnikih ob Dravinji in kopanja v njej, balinanja in »fuclanja« pred hišo prijatelja Rudija, rabutanja sadja in podobnih »falotarij« pa do »enajste šole«, kakor je zapisal v svojih spominih, ko je »vlekel na ušesa pogovore v krčmi«. Po končani ljudski šoli v Spodnjih Poljčanah je šolanje nadaljeval na meščanski šoli v Slovenski Bistrici, vendar je šolanje prekinila druga svetovna vojna. Nekaj časa je bil v uku v trgovini, nato pa je bil kot vojni obveznik prisilno mobiliziran v nemško vojsko ter poslan v Berlin. Iz nemške vojske je dezertiral ter se skrival do konca vojne. V šolskem letu 1945/46 je nadoknadil manjkajoči pouk na meščanski šoli v Slovenski Bistrici, nato pa je v letih med 1946 in 1950 obiskoval Srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani. Po končani veterinarski šoli je leto dni opravljal delo vzgojitelja v internatu, sočasno pa je opravil še splošno maturo. Leta 1951 se je vpisal na Višjo pedagoško šolo ter postal učitelj kemije in biologije. Jeseni leta 1953 se je z ženo Justino preselil v Selnico ob Dravi. Justina je poučevala kemijo in biologijo na selniški šoli, Mirko pa ista predmeta na nižji gimnaziji v Rušah. Ob združitvi nižje gimnazije in osnovne šole v osemletko je v šolskem letu 1957/58 postal ravnatelj osnovne šole v Rušah. Poleg pedagoškega dela na šoli in vodenja velikega učiteljskega kolektiva je med letoma 1976 in 1977 izpeljal izgradnjo novega šolskega prizidka k osnovni šoli, uspelo pa mu je tudi, da so šolo poimenovali po prijatelju pesniku Janku Glazerju. Šolo je vodil 33 let, vse do upokojitve leta 1990.
V Rušah, kamor se je preselil z družino v poletju leta 1959, je postal gonilna sila kulturnega, družabnega in turističnega življenja. Z ženo Justino sta se vključila v številne društvene dejavnosti; bila sta člana planinskega in turističnega društva, zelo aktivna sta bila v društvu Rdečega križa, s pomočjo katerega so na šoli postavili zametke šolske kuhinje, v Društvu prijateljev mladine pa sta poskrbela za taborjenje šolske mladine. Mirko je ustanovil Mešani pevski zbor, ki so ga sestavljali večinoma učitelji ruške osnovne šole. Oživil je ruški letni oder in gledališko življenje v kraju, sam pa se je kot igralec v različnih vlogah predstavil ruškemu občinstvu. Ustanovil in vodil je Delavsko univerzo, dolga leta pa je predsedoval Delavsko prosvetnemu društvu Svoboda. Leta 1969 je bil med soustanovitelji Ruškega likovnega kroga, leta 1971 pa mu je uspelo skupaj s člani likovne sekcije urediti likovno razstavišče. Skupaj z akademskim kiparjem Nikolom Perunovićem je sodeloval pri ustanovitvi Likovnega društva RULIK, ki ga je vodil kar 33 let. Poleg likovnih razstav in slikarskih kolonij je v Rušah v letih med 1976 in 1982 organiziral tudi štiri kiparske kolonije. Gostujoči kiparji so ustvarili »ruško formo vivo«, ki obsega 27 kiparskih skulptur iz kamna, gline, lesa in mavca. Vsaka ima svoj zgodovinski pečat in je pomnik zgodovine ruškega kraja.
Mirko Vovšek je svoj prosti čas posvetil kiparstvu in slikarstvu. S pravim kiparjenjem se je srečal šele kot vojak, ko je pomagal pri modeliranju maket bunkerjev za razstavo. Ob tem je spoznal kiparsko delavnico mariborskega kiparja Ivana Sojča. Od njega je dobil prve kiparske napotke, kako se odliva mavec, kako se patinira in kako se posname posmrtna maska. Svoje znanje o slikarstvu in kiparstvu je kasneje poglobil v druženju s slikarji Maksom Kavčičem, Ervinom Kraljem, Josipom Primožičem − Tošom in kiparji Gabrijelom Kolbičem, Tonetom Blatnikom in Nikolom Perunovićem. Slikanje Mirku Vovšku ni pomenilo samo veliko strast, ampak predvsem veliko veselje ob upodabljanju krajinskih izsekov in figur v suhem pastelu in olju. Njegova dela imajo, kakor je zapisal slikar Ervin Kralj, »dokumentarno vrednost, ki bo zapustila zanamcem svet in ljudi na njem«. Mirko Vovšek je razstavljal v mnogih slovenskih krajih ter dvakrat tudi v Avstriji. Razstavljena slikarska dela, pa naj gre to za motive povezane s trto, grozdjem in vinogradništvom, za čudoviti svet Pohorja z zanimivimi ljudmi živečimi na obronkih pohorskih pobočji in frat ali za motive iz »njegovih« Ruš skozi različne letne čase, se vsebinsko med seboj razlikujejo, vendar skozi njih, kot je zapisala univ. dipl. umetnostna zgodovinarka Mojca Polona Vaupotič, vedno »teče ista rdeča nit – ljubezen do upodabljanja narave«.
Mirkov najljubši konjiček, poleg slikanja in kiparjenja, je bilo vinogradništvo, vinska trta pa je bila njegova muza. V spominih je zapisal: »V družini nas je bilo sedem otrok, a oče je le meni med mlajšimi zaupal samostojno obrezovanje vinske trte in vinska trta mi je še danes najljubša, najbolj občudovana rastlina, ki ti vrača vložen trud in zadovoljstvo!«. Leta 1967 je od Ruške kmetijske zadruge kupil vinograd na zahodnem bregu nad Rušami, ki ga je poimenoval »naša gorca«. V nekaj letih je zgradil vinski hram − Galerijo klet, ki je bila namenjena družini in druženju s prijatelji, člani društva RULIK. Na Mirkovo pobudo so v ruškem turističnem društvu ustanovili odbor Ruška vinska pot, leta 1981 pa je bila pot s pomočjo ruške občine tudi uradno ustanovljena. Mirko je postal »oče« martinovanja na vinski poti. Na Mirkovo pobudo so ob vinski poti uredili »Galerijo na prostem«. Poleg šestih kapelic z reliefi in poslikavami vinske trte so postavljene skulpture v lesu in kamnu ter zanimive zbirke vinogradniškega in kletarskega orodja. Na poti so postavljene tudi čaše nesmrtnosti z reliefnimi podobami znamenitih Rušanov: Davorina Grizolda, Tineta Lesjaka, Alfonza Šarha, Janka Glazerja in Josipa Tržana, ki jih je izdelal Mirko Vovšek. V letu 2021 sta bili dodani še dve čaši nesmrtnosti z reliefno upodobitvijo prof. Alenke Glazer in Mirka Vovška. Občina Ruše je z odlokom 8. novembra 2021 Galerijo na prostem na Vinski poti v Rušah po Mirku Vovšku poimenovala v »Vovškova galerija na prostem«.
Mirko Vovšek je izdal tudi dve knjigi: Moje poti (In moja domoljubna razmišljanja) leta 2008 in Ruška vinska pot leta 2016. Za svoje aktivno delovanje na področju šolstva, kulture in turizma je prejel številna priznanja: za šolsko in pedagoško delo med mladimi zlato Šilihovo plaketo in zlato značko Zveze prijateljev mladine Slovenije, za vsestransko kulturno udejstvovanje zlati lipov list Zveze kulturnih organizacij Slovenije, za turistično promocijo Ruš pa zlati znak Turistične zveze Slovenije. Leta 2008 je prejel naziv častni občan Občine Ruše.
Mirko Vovšek je v spominih zapisal, da mu je ob nastopu službe v Rušah starejši šolski kolega Ivan Šeško dejal: » …/Ruše niso tvoja prehodna postaja. Ruše te bodo vsrkale. Tu boš ostal in tu končal«. Njegovo vsestransko bogato življenje se je končalo 27. aprila 2020.
dr. Irena Mavrič-Žižek
Glazerjev rod. Janko Glazer, pesnik, literarni zgodovinar in bibliotekar.
Janko Glazer, pesnik, literarni zgodovinar in bibliotekar, se je rodil 21. marca 1893 v Rušah, očetu Alojzu, trdnemu kmetu, in materi Mariji, rojeni Vollmeier, hčerki premožnega kmeta in brodnika v Selnici. Otroška leta, ki jih je preživljal na domačiji, so bila pestra in polna doživetij: od opazovanja vrveža na cesti mimo hiše, po kateri so pohorski kmetje vozili les na železniško postajo, do gradnje mostov in jarkov na kupih peska na dvorišču domačije. Zelo rad pa je bil tudi pri babici v Selnici, kjer je mimo hiše tekel potok ter mu ponujal neizčrpne možnosti za otroške igre.
Po končani ljudski šoli v Rušah (1899–1905) je šolanje nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru. V gimnaziji, kjer je bil vzoren učenec, je večino svojega časa posvečal slovenski književnosti in literarnemu ustvarjanju. Ljubezen do knjig je podedoval po svoji materi. Že kot osnovnošolec je začel zbirati knjige za svojo lastno knjižnico in pisati prve verze. Za vzorec so mu, kot se spominja, »služile pesmi v šolskih berilih, a to so bila še zelo stara berila, ki jih je sestavil Končnik«. Skupaj s sošolcem Rupertom Lintnerjem sta za otvoritev Žigartovega stolpa na Pohorju leta 1903 napisala verze za spominsko knjigo. Svoje prve pesmi je začel objavljati kot četrtošolec pod različnimi psevdonimi v glasilu Bodočnost, ki so ga dijaki na gimnaziji ustanovili leta 1910, ter v Ljubljanskem zvonu, kar je med »gimnazijskimi poeti« zbudilo veliko občudovanje in spoštovanje. Maturiral je leta 1913. Jeseni istega leta se je vpisal na študij slavistike, germanistike in filozofije na graški univerzi. Študij slavistike mu ni dajal pravega zadovoljstva, zato se je v poletnem semestru leta 1914 vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju. Že v naslednjem šolskem letu se je vrnil v Gradec, kjer je nadaljeval s študijem prirodoslovja in kemije.
Prva svetovna vojna mu ni prizanesla, junija 1915 je moral prekiniti študij ter obleči vojaško suknjo. Dodeljen je bil 47. pešpolku v Mariboru, na fronto ni bil poslan, temveč je delal v vojaški pisarni. Delo v vojaški pisarni je bilo enolično, zato se je lahko v tem času posvečal pesniškemu ustvarjanju in prav v letu 1917 je napisal največ pesmi z značilno pohorsko motiviko. Konec prve svetovne vojne je dočakal v Mariboru. 1. novembra 1918 se je vrnil domov v Ruše, kjer je postal tajnik novoustanovljenega narodnega sveta. Že 4. novembra je odšel ponovno v Maribor ter stopil v vojaško službo pri generalu Maistru. Dobil je delo pri intendanturi, poleg tega pa pomagal oblikovati slovensko vojaško terminologijo. Takoj po novem letu 1919 je nadaljeval študij slavistike in germanistike na univerzi v Zagrebu. Po dveh semestrih študija se je decembra 1919 vpisal na novoustanovljeno univerzo v Ljubljani, kot absolvent jo je zapustil ob koncu šolskega leta 1919/20. Diplomiral je leta 1922.
Septembra 1920 je začel poučevati slovenščino in nemščino na mariborski klasični gimnaziji, najprej kot suplent, septembra 1923 pa kot redni profesor. Njegovega nastopa na šoli se takole spominja Alfonz Kopriva: »… Ko je v šolskem letu 1920/21 prvič stopil profesor Janko Glazer v peti razred klasične gimnazije v Mariboru kot naš novi profesor slovenskega jezika, je v sicer živahnem razredu vse utihnilo. S svojim mirnim in sigurnim nastopom in po prvih besedah, s katerimi se nam je predstavil, nas je takoj pridobil. Že po prvih urah njegovih predavanj, razlag in razgovorov z nami smo začutili in razvideli, da je zelo izobražen in razgledan človek in naše spoštovanje do njega je neprestano raslo. S svojim znanjem, poučevanjem, lepim odnosom, obzirnostjo in razumevanjem nas mladih na eni strani ter z objektivno strogostjo in zahtevnostjo na drugi strani je izžareval avtoriteto … Profesor Janko Glazer je znal v šolski uri slovenskega jezika razumljivo, duhovito in včasih zbadljivo kakor zdrav brinov grm podajati učno snov … Iz vseh njegovih predavanj pa je vela topla ljubezen do slovenskega jezika in slovenske knjige«. Na šoli je bil tudi mentor dijakom, ki so izdajali literarno revijo Utrinki. Po priporočilu prelata dr. Franca Kovačiča, ki je zelo cenil njegovo literarno ustvarjanje, se je prvega oktobra 1926 zaposlil v mariborski Študijski knjižnici, najprej kot bibliotekar, od leta 1931 pa kot njen ravnatelj.
Janko Glazer se je leta 1917 poročil z Marijo Robnik, doma s Čandrovine na Pohorju nad Rušami. Po končani ljudski šoli v Rušah je odšla v Ljubljano na dekliški licej. Po abiturientskem tečaju na Dunaju je bila kratek čas zaposlena v banki v Pragi, nato pa se je vrnila v Ruše. V zakonu sta se jima rodila sin Matija leta 1917 in hčerka Alenka leta 1926. Okupacija leta 1941 ni prizanesla Glazerjevi družini. Nemški okupator je Janka Glazerja že 22. aprila 1941 odpustil s prvo skupino mestnih uradnikov iz službe. Konec maja se je Janko Glazer z družino preselil iz Maribora, kjer je živel vsa leta med obema vojnama, v Ruše. Okupator ga je 27. junija aretiral in zaprl, že 4. julija 1941 pa je bil z družino z 11. transportom izgnan v Srbijo v Aranđelovac. V izgnanstvu ni mogel dobiti profesorskega mesta, le kratek čas od marca do julija 1942 je poučeval kot suplent na samoupravni višji gimnaziji v Aranđelovcu, ko je bila gimnazija zaradi komunistične dejavnosti dijakov ukinjena. Ostal je brez dela, z družino se je skozi vojno prebijal s kmetovanjem. Po osvoboditvi Beograda jeseni leta 1944 je Janko Glazer odšel na povabilo Edvarda Kocbeka v Beograd, da bi kot slovenski predstavnik prevzel delo v komisiji za ugotavljanje škode, ki je nastala med okupacijo na kulturnem področju, vendar delo komisije ni zaživelo. Po osvoboditvi se je Glazerjeva družina vrnila domov v Ruše, prizadeta zaradi izgube sina Matije, ki je padel kot borec NOB v hudih bojih pri Brčkem v Bosni 6. aprila 1945. Jeseni leta 1945 je Janko Glazer ponovno prevzel ravnateljstvo Študijske knjižnice. Z izjemnim čutom za knjižničarstvo in literaturo je povezal knjižnico z mariborsko Univerzo ter postavil trdne temelje za današnjo Univerzitetno knjižnico v Mariboru. Leta 1959 se je upokojil, vendar je ostal zvest knjižničarskemu delu vse do 4. januarja 1975, saj je honorarno urejal rokopisni oddelek.
Večino svojega življenja se je ukvarjal s proučevanjem slovenskega slovstva na Štajerskem, tiskarstva, knjigarstva in časopisja v Mariboru. Pisal je ocene leposlovnih del, razprave o literaturi, etnologiji, razne zgodovinske zapise, uredil pa je tudi več antologij, med drugim Slovensko narodno liriko, Župančičeve Izbrane pesmi, Prešernove nemške poezije, izdal izbor slovenske ljubezenske poezije z naslovom Jaz in ti, Sto pesmi za otroke ter sodeloval pri izboru Goethejevih pesmi. Od leta 1926 do svoje smrti je z literarnozgodovinskimi prispevki o slovenskih kulturnih delavcih severovzhodne Slovenije sodeloval pri Slovenskem biografskem leksikonu. Nekaj časa je bil tudi urednik Časopisa za zgodovino in narodopisje ter revije Nova obzorja. Bil je častni član Društva bibliotekarjev Slovenije ter častni član Slavističnega društva Slovenije. Leta 1968 je za pesniško, esejistično in literarno zgodovinsko delo prejel Prešernovo nagrado. Poleg te je prejel še Čopovo listino, mesto Maribor pa mu je podelilo najvišje priznanje – svoj zlati grb.
Profesor Janko Glazer je izdal tri pesniške zbirke: Pohorske poti 1919, Čas-kovač 1929 in Ob jesenskem ekvinokciju 1946. Leta 1953 je izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi, leta 1968 izbor pesmi z naslovom Pohorje, leta 1993 pa izbor pesmi z naslovom Pesmi in življenje Janka Glazerja, ki jih je uredila njegova hči Alenka Glazer. Jaro Dolar je ob izidu prvega izbora njegovih pesmi leta 1953 zapisal: »Glazerja ni mogoče šteti med plodovite pesnike, saj bi bilo vseh njegovih pesmi komaj za knjigo srednjega obsega. Toda med njimi jih je nekaj, ki bodo kot iskrene izpovedi harmonične osebnosti in po svoji sugestivni pokrajinski tematiki ostale drage vsem tistim, ki jim je preprostost in pristnost vrednota«. V slovenskem slovstvu se je zapisal »kot pesnik Pohorja«. Bruno Hartman je ob stoletnici pesnikovega rojstva leta 1993 zapisal, da Glazer skozi podobe Pohorja odslikava svoje notranje življenje. » V pesmih je z veliko pesniško močjo upodabljal pohorski svet: gozdove in poseke, rastline in vode, planje in goloseke, njive in zarast, sonce in meglo in sneg … Njegovo doživljanje se usmerja predvsem v ljubezen do žene, družine in rodu, do pokojnikov in živih v domačem okolju, pa do temeljnih vprašanj o življenju, trpljenju in smrti. Poglavitni vir Glazerjevega pesnjenja je čudež narave in človek v njej«.
Jesen svojega življenja je Janko Glazer preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico. Umrl je v Rušah 2. februarja 1975, kjer je tudi pokopan.
Po pesniku Janku Glazerju se danes imenuje nagrada, ki jo v občini Mariboru podeljujejo za posebne dosežke in za življenjsko delo na področju umetnosti, v Rušah, v njegovem rojstnem kraju, pa so po njem poimenovani osnovna šola in knjižnica ter kulturni festival Glazerjevi dnevi.
dr. Irena Mavrič Žižek
Literatura:
Alfonz Kopriva: Janko Glazer, 27. marec 1968, hrani Univerzitetna knjižnica Maribor.
Ciril Stani: Življenjepis Janka Glazerja. Časopis za zgodovino in narodopisje. Glazerjev zbornik, 1977, št. 1 – 2, str. 5 – 12.
Janko Glazer: Pesmi in napisi. Maribor: Založba Obzorja, 1985.
Bruno Hartman: Janko Glazer (1893 – 1975). Mohorjev koledar 1993. Celje: Mohorjeva družba, 1992, str. 71-72.